Slavoj Žižek: Zadnja postaja za Komunizem

Besedilo kot objavljeno v časniku Mladina, Zadnji odcep za komunizem, 30. Julij 2021. Foto Uroš Abram.


Z ekološkimi krizami se človeštvu obeta precej otipljiva možnost, da ga čaka zadnji odcep – kolektivni samomor. Ali vseeno obstaja odcep s ceste, ki vodi v pogubo? Ali pa je že prepozno?

Najnovejši podatki nedvoumno kažejo, da si celo po (sicer neenakomerni) distribuciji cepiva ne moremo privoščiti sprostitve in vrnitve v prejšnjo normalnost. Ne le da pandemije še ni konec (število okuženih se spet povečuje in čakajo nas vnovične omejitve javnega življenja), temveč na obzorju prežijo še druge katastrofe. Konec junija 2021 je vročinska kupola (vremenski pojav, pri katerem greben visokega zračnega tlaka ujame in stisne topel zrak, da se temperatura zviša in vročina cvre predel pod kupolo), ki je nastala nad severozahodnim delom Združenih držav Amerike in jugozahodnim delom Kanade, povzročila zvišanje temperature na skoraj 50 stopinj Celzija, tako da je bilo v Vancouvru bolj vroče kot na Bližnjem vzhodu. Ta vremenska patologija je le vrhunec veliko obsežnejšega procesa: v zadnjih letih v severni Skandinaviji in Sibiriji pogosto izmerijo temperaturo več kot 30 stopinj Celzija. Svetovna meteorološka organizacija skuša preveriti najvišjo temperaturo severno od severnega povratnika, odkar so tam uradno začeli meriti temperaturo, potem ko so na vremenski postaji v sibirskem Verhojansku 20. junija letos namerili kar 38 stopinj. V mestu Ojmjakon v Rusiji, ki naj bi bilo najhladnejši naseljeni kraj na svetu, je bil letošnji junij bolj vroč (31,6 stopinje) kot katerikoli doslej. Skratka, severna polobla se bo scvrla zaradi podnebnih sprememb. [1]

Drži, da je vročinska kupola lokalni pojav, vendar je učinek globalne motnje v vzorcih, ki so očitno posledica človekovega vmešavanja v naravne cikle. Katastrofalni vplivi tega vročinskega vala na življenje v oceanih so že opazni: zaradi vročinske kupole je na kanadski obali verjetno poginila milijarda morskih živali, ocenjujejo strokovnjaki. Znanstveniki v Britanski Kolumbiji pravijo, da so se školjke zaradi vročine tako rekoč skuhale: »Obala navadno ne škrta, ko hodiš po njej.« [2] Vreme je na splošno vse toplejše, vendar te spremembe dosegajo vrhunec v lokalnih skrajnostih, in te se bodo prej ali slej zlile v vrsto globalnih točk preloma. Katastrofalne poplave v Nemčiji in Belgiji ta mesec so ena od teh točk in kdo ve, kaj bo sledilo. Katastrofa se ne bo začela v bližnji prihodnosti, temveč jo že imamo, in ne dogaja se nekje v odmaknjeni afriški ali azijski državi, ampak tukaj, v osrčju »razvitega Zahoda«. Povedano preprosteje, navaditi se bomo morali živeti z več hkratnimi krizami.

Vročinski val ni le posledica nebrzdanega industrijskega izkoriščanja narave, temveč na njegove učinke vpliva tudi organiziranost družbe. Na začetku letošnjega julija se je na jugu Iraka temperatura povzpela nad 50 stopinj Celzija, hkrati pa se je povsem sesula preskrba z električno energijo (klimatske naprave, hladilniki, žarnice niso delovali), zato so tam živeli dobesedno v peklu. Takšne katastrofalne posledice je nedvomno povzročila korupcija, razbohotena v državi, zaradi katere v zasebne žepe poniknejo milijarde, zaslužene z nafto.

Katastrofa se ne bo začela v bližnji prihodnosti, temveč jo že imamo, in ne dogaja se nekje v odmaknjeni afriški ali azijski državi, ampak tukaj, v osrčju »razvitega Zahoda«. Če stvarno pogledamo na te (in številne druge) podatke, pridemo do preprostega sklepa. Za vsako živo entiteto, skupinsko ali posamično, je zadnji odcep smrt (zato je Derek Humphry svoj priročnik za samopomoč pri samomoru iz leta 1992 naslovil Final Exit, Zadnji izhod oziroma odcep). Z ekološkimi krizami, ki so eksplodirale v zadnjem času, se človeštvu kaže precej otipljiva možnost, da ga čaka zadnji odcep (kolektivni samomor). Ali obstaja odcep s ceste, ki vodi v pogubo, ali je že prepozno in nam preostane le še iskanje metode za neboleč samomor?

Kaj naj torej storimo v tej zagati? Predvsem bi morali pozabiti na razširjeno modrost, da ekološke krize dokazujejo, da smo del narave, ne njeno središče, zato moramo spremeniti življenjski slog – omejiti individualizem, postati zmernejši in se sprijazniti s svojim skromnim mestom v življenju planeta. Oziroma kot se je izrazila Judith Butler, »gostoljubnost sveta do ljudi je odvisna od brstenja planeta, katerega središče niso ljudje. Okoljskim strupom ne nasprotujemo samo zato, da bi mi ljudje lahko živeli in dihali brez strahu pred zastrupitvijo, temveč predvsem zato, ker morata tudi voda in zrak imeti življenje, katerega osrednji namen ni življenje ljudi.« Mar zaradi globalnega segrevanja in drugih ekoloških groženj ni potrebno skupno posredovanje v okolju, in to neverjetno korenito posredovanje, neposredno posredovanje v krhko ravnovesje različnih oblik življenja? Ko pravimo, da je treba zvišanje povprečne temperature omejiti tako, da bo manjše od dveh stopinj Celzija, govorimo (in skušamo ravnati) kot upravljavci življenja na Zemlji, ne pa kot skromna živa vrsta. Regeneracija planeta seveda ni odvisna od naše »skromnejše in zavestnejše vloge« – temveč je odvisna od naše zelo pomembne vloge. To je resnica za vsemi besedami o naši dokončnosti in umrljivosti. Če moramo misliti tudi na življenje vode in zraka, to pomeni točno to, da smo »univerzalna bitja«, kot nas je poimenoval Marx, da smo zmožni preseči ozkogledost, nadgraditi spoznanja predhodnikov in se občutiti kot manj pomemben del naravne celote.

Pobeg v udobno skromnost naše dokončnosti in umrljivosti ni ena od možnosti, to je napačen odcep, ki vodi v katastrofo. Kot univerzalna bitja bi se morali naučiti sprejeti svoje okolje v vsej njegovi kompleksni mešanici, ki vključuje to, kar dojemamo kot smeti in onesnaževanje, enako kot tisto, česar ne moremo neposredno dojemati, ker je ali preveliko ali premajhno (hiperobjekti Timothyja Mortona). Za Mortona ekološkost ni zahajanje v pristno naravo, temveč to, da opazimo, kako se plevelu uspe prebiti skozi razpoko v betonu, in nato občudujemo beton. Tudi to je del sveta in del nas. Resničnost je polna »tujih tujcev«, stvari, ki jih je mogoče spoznati, vendar so skrivnostne. Ta tuja tujost, je pisal Morton, je nepomanjšljiv del vsake skale, drevesa, terarija, plastičnega Kipa svobode, kvazarja, črne luknje in marmozetke, na katere lahko naletimo; ko jih priznamo, se nehamo truditi, da bi predmete obvladovali, in jih začnemo spoštovati v njihovi izmuzljivosti. Romantični pesniki so pisali rapsodije o lepoti in sublimaciji narave, Morton pa se odziva na njihovo vseprevevajoče čudaštvo; sodijo v kategorijo vsega naravnega, ki je strašljivo, grdo, umetno, škodljivo in moteče. [3]

Ni usoda, ki je med pandemijo doletela podgane na Manhattnu, popoln primer takšne mešanice? Manhattan je živ sistem ljudi, ščurkov … in milijonov podgan. Ustavitev javnega življenja na vrhuncu pandemije, ko so med drugim zaprli tudi vse restavracije, je povzročila, da so podgane, ki so se dotlej hranile s pomijami iz restavracij, ostale brez vira hrane in so množično stradale. Našli so veliko živali, ki so pojedle svoj zarod … Zaprtje restavracij, ki je vplivalo na prehranjevalne navade ljudi, ne da bi jih to življenjsko ogrozilo, je pomenilo katastrofo za podgane, podgane kot tovarišice. Drugo podobno nesrečo v nedavni zgodovini bi lahko poimenovali vrabec kot tovariš. Leta 1958, na začetku velikega skoka naprej, je kitajska vlada oznanila, da so ptice javne živali kapitalizma, in sprožila obsežno kampanjo za iztrebljenje vrabcev, za katere so domnevali, da pozobajo slaba dva kilograma zrnja na leto. Uničevali so njihova gnezda, razbijali jajca in pobijali mladiče. Milijoni ljudi so se organizirali v skupine in zganjali hrup, da vrabci ne bi mogli počivati v gnezdih in bi poginili od izčrpanosti. Ti množični napadi so res pripomogli k zdesetkanju vrabčje populacije, da je vrsti že grozilo izumrtje. A aprila 1960 so kitajski voditelji morali sprevideti, da vrabci pojedo tudi veliko žuželk na poljih, in tako se je donos riža po izginotju vrabcev občutno zmanjšal, namesto da bi se povečal: iztrebljenje vrabcev je uničilo ekološko ravnovesje in žuželke so, ko ni bilo več naravnih plenilcev, opustošile pridelek. A bilo je prepozno; brez vrabcev, ki bi jedli na primer kobilice, se je populacija teh močno razmnožila, prekrila državo in še povečala ekološke težave, ki so se nakopičile zaradi velikega skoka naprej, skupaj z neusmiljenim krčenjem gozdov ter zlorabo strupov in pesticidov. Zaradi ekološkega neravnovesja naj bi bila izbruhnila velika kitajska lakota, med katero je od sestradanosti umrlo od 15 do 45 milijonov ljudi. Kitajska vlada se je nazadnje odločila za uvoz četrt milijona vrabcev iz Sovjetske zveze, da bi obnovila populacijo. [4]

Kaj bi torej lahko storili in kaj bi morali storiti v teh neznosnih razmerah – neznosnih, ker se moramo sprijazniti, da smo ena od vrst na Zemlji in hkrati obremenjeni s prezahtevno nalogo, da bi ukrepali kot univerzalni upravitelji življenja na njej? Ker nam ni uspelo zapeljati na drug, morda lažji odcep (temperatura po svetu se zvišuje in oceani so vedno bolj umazani), se zdi vse verjetneje, da je predzadnji odcep (zadnji je množični samomor človeštva) nekakšna različica tega, kar so nekoč imenovali vojni komunizem. Pod tem izrazom si ne predstavljam nekakšne rehabilitacije ali nadaljevanja dejansko obstoječega socializma v 20. stoletju, še manj pa globalne razširitve kitajskega modela, temveč vrsto ukrepov, nujnih zaradi razmer samih. Če smo se vsi (ne le ena država) znašli pred življenjsko ogroženostjo, smo v vojni podobnem izrednem stanju, ki bo trajalo najmanj desetletje. Že za samo zagotavljanje osnovnih možnosti preživetja bo treba nujno mobilizirati vse naše vire in se spoprijeti z nezaslišanimi izzivi, med njimi s selitvijo na desetine, morda stotine milijonov ljudi. Odgovor na vročinsko kupolo v ZDA in Kanadi ne bi smel biti omejen na pomoč prizadetim območjem, temveč bi se morali ukvarjati z globalnimi razlogi zanjo. In kot je jasno zaradi katastrofe na jugu Iraka, bomo potrebovali državni aparat, zmožen ohranjanja minimalne blaginje ljudi v katastrofalnih razmerah, da bi preprečili socialne eksplozije.

Vse to bi lahko – upajmo – dosegli le s trdnim in obveznim mednarodnim sodelovanjem, družbenim nadzorom in regulacijo kmetijstva in industrije, spremembami prehranjevalnih navad – z manj govedine –, globalnim zdravstvom in tako dalje. Ob podrobnejšem pregledu postane jasno, da reprezentativna politična demokracija ne bo kos takšni nalogi. Veliko močnejšo izvršno moč, ki bo lahko uveljavila dolgoročne zaveze, bo treba nadgraditi z lokalno samoorganizacijo ljudi ter z močno mednarodno agencijo, ki bo sposobna prevladati nad odločitvami nacionalnih držav, v katerih bodo drugačnega mnenja.

Ne govorim o novi svetovni vladi – takšna entiteta bi omogočila surovo korupcijo. Ne govorim niti o komunizmu v smislu odprave trga – tržna konkurenca naj igra vlogo, vendar takšno, ki bi jo urejali in nadzorovali država ter družba. Zakaj potem uporabljam izraz komunizem? Ker to, kar bomo morali storiti, vključuje štiri vidike vsakega dejansko radikalnega režima. Prvi je prostovoljstvo: potrebne spremembe ne temeljijo na zgodovinski nujnosti in sprejete bodo v nasprotju s spontano težnjo zgodovine – kot pravi Walter Benjamin, moramo na vlaku zgodovine potegniti zasilno zavoro. Nato pride egalitarizem: globalna solidarnost, zdravstvo in zagotovljene minimalne možnosti za dostojno življenje vseh ljudi. Sledijo elementi, ki se trdovratnim liberalcem ne zdijo nič drugega kot teror, tega pa smo okusili z ukrepi za spoprijemanje s pandemijo: omejitev številnih osebnih svoboščin, nove metode nadzora in regulacije. In četrtič, zaupanje v ljudi: vse bo izgubljeno brez dejavnega sodelovanja navadnih ljudi.

Ne gre za morbidno distopično videnje, temveč za seštevek preproste realistične presoje zagate, v kateri smo. Če ne bomo šli po tej poti, si bomo nakopali popolnoma noro situacijo, kakršna se že izrisuje v ZDA in Rusiji: vplivna elita se pripravlja na preživetje v ogromnih podzemnih bunkerjih, v katerih bi tisoči lahko preživeli mesece, in sicer z izgovorom, da bi vlada morala delovati celo v takšnih razmerah … Skratka, vlada bi morala nadaljevati delo, četudi na Zemlji ne bi bilo več živih ljudi, nad katerimi bi izvajala oblast. Naša vlada in poslovne elite se že pripravljajo na takšen razplet, to pomeni, da vedo, da se je oglasil alarm. Čeprav obet, da bi megabogati živeli nekje v vesolju zunaj našega planeta, ni realističen, se ne moremo izogniti sklepu, da načrti nekaterih megabogatih posameznikov (Musk, Bezos, Branson) za zasebne polete v vesolje utelešajo tudi fantazijo o pobegu pred katastrofo, ki ogroža naše preživetje na Zemlji. Kaj torej čaka nas, ki ne moremo nikamor pobegniti?


Opombe

[1] Glej Climate change is frying the Northern Hemisphere with unprecedented heat, hundreds dead and a town destroyed. | CNN.

[2] ‘Heat dome’ probably killed 1bn marine animals on Canada coast, experts say | Canada | The Guardian.

[3] Citati iz Timothy Morton’s Hyper-Pandemic | The New Yorker.

[4] Glej https://en.wikipedia.org/wiki/Four_Pests_campaign.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: